Kdo je dejansko kriv za motnje v preskrbi pacientov z zdravili, ki se bodo zgodile 27. 6. 2016?

V ponedeljek 27. 6. 2016 bo Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) uvedel kontrolo nad obračunano ceno zdravila. Torej ceno, ki se bo ob izdaji zdravila na recept obračunala v breme zavarovalnice. Ja, prav razumete. Rabili smo natanko 25 let, da je država Slovenija začela uvajati kontrolo nad celotnim procesom izdaje zdravil in ne samo nad lekarnami, kjer to počne že od samosvojitve. In zakaj o tem govorimo šele danes? Ker bo z napovedano kontrolo onemogočena izdaja vsakega zdravila, katerega cena se bo razlikovala od referenčne, ki je obljavljena v centralni bazi zdravil (v nadaljevanju: CBZ). V svojem sporočilu za javnost iz 25. 6. 2016, ZZZS za vsako morebitno težavo v zvezi s preskrbo pacientov z zdravili enostavno že vnaprej prelaga vso odgovornost na slovenske lekarne – edinega deležnika v procesu izdaje zdravil na recept, ki nima nikakršnega vpliva na oblikovanje cen zdravil, ki se izdajajo v breme zavarovalnic. Kako je to torej možno? V Sloveniji, enostavno – če imaš škarje in platno v svojih rokah lahko počneš vse, kar ti pade na pamet. In tega položaja se ZZZS zaveda in zadnja leta tudi s pridom izkorišča. Tudi če gre za ceno preskrbe pacientov z zdravili in rušenje zdravstvenega sistema.

Enkrat za vselej – kako se sploh obračunavajo cene zdravil, ki se izdajajo na zeleni recept?

V Sloveniji je že več kot 30 let v veljavi tako imenovani storitveni sistem financiranja lekarniške dejavnosti. Osnovna značilnost tega sistema je, da se cena lekarniške storitve izdaje zdravila na recept oblikuje v skladu s strokovnimi normativi in povsem neodvisno od nabavne cene zdravil. Torej strokovno delo magistra farmacije, ki izda zdravilo na zeleni recept z nabavno ceno 1 EUR, je enako vrednoteno kot izdaja zdravila z nabavno ceno 10.000 EUR. Tudi če gre za povsem neprimerljiva zdravila (npr. narkotiki, zdravila s hladne verige, biološka zdravila idr.) in s tem tudi neprimerno zahtevnejši proces preskrbe ter izdaje tovrstnih zdravil. Ja, prav ste razumeli. Gre za svetovni unikum, ki izvira iz časov “bratstva in edinstva”, za katerega meni samo ZZZS, da ni zastarel. Verjetno ne zaradi “Jugo nostalgije”. Torej maržnega sistema pri izdaji zdravil na recept v Sloveniji ni! Zato vsakič, ko boste brali ali slišali prispevek o lekarniških maržah v zvezi z izdajo zdravil na recept vedite, da avtor prispevka in njegov urednik ne vesta niti osnov tega o čemer poročajo.

In koliko je vrednoteno strokovno delo magistra farmacije oz. lekarniškega farmacevta?

Da bi vam zdravilo v lekarni lahko izdali, ga mora lekarna imeti najprej na zalogi. Torej, potrebno ga je nabaviti od ustreznega veletrgovca z zdravili (po trenutno veljavni ceni, ki se uporabi tudi ob izdaji), ga evidentirati v računalniški program, pospraviti, voditi ustrezne evidence in šele nato pride na vrsto izdaja zdravila. Izdajo zdravila na recept lahko opravi le magister farmacije z univerzitetno izobrazbo in opravljenim strokovnim izpitom. Torej, visoko izobražena in strokovno usposobljena oseba, ki bo po prejemu vašega recepta preverila ustreznost administrativnega dela receptnega obrazca in ga vnesla v računalniški informacijski sistem. Temu sledi pregled strokovnega dela recepta iz katerega mora farmacevt razbrati ne le naziv zdravila, ampak tudi njegovo jakost, vrsto in število pakiranj za izdajo. Seveda mora ob tem upoštevati tudi vse zakone in pravilnike, ki opredeljujejo izdajo zdravil. Tudi tiste od ZZZS. Zelo pomemben in odgovoren del izdaje zdravil je seveda kontrola predpisanega odmerka in seveda režima jemanja zdravil, saj oba ključno vplivata tako na učinkovitost, kot tudi varnost uporabe čisto vsakega zdravila. In ko govorimo o učinkoviti in varni uporabi zdravil, spada k izdaji tudi preverjanje morebitnih interakcij s preostalimi zdravili, ki jih pacient dobiva na recept, prehranskimi dopolnili in seveda tudi s hrano, ki jo pacient lahko v tistem obdobju uživa. Šele na zadnje sledi administrativni del (vnos izdanega zdravila v lekarniški informacijski sistem) in fizična predaja označene škatlice zdravila pacientu, katero mora vedno pospremiti tudi ustrezna predaja navodil in preverjanje njihovega razumevanja s strani pacienta. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti na ogromno odgovornost, ki jo pomeni izdaja vsake pozamezne škatlice zdravila (op. a. dokumenti se hranijo celih pet let za možen vpogled v pravilnost izdaje). Vse to sestavlja le minimalen nabor strokovnih storitev, ki jih lekarniški farmacevti opravijo ob izdaji zdravila na recept. Minimalen, zato ker so najrazličnejše farmacevtske intervencije in kontakt z zdravniki vsepogostejši del neplačanih storitev, ki jih lekarniški farmacevti opravijo za pacienta ob izdaji zdravil povsem brezplačno. Zakaj? Zavoljo nemotene preskrbe pacientov z zdravili in seveda zato, ker je lekarniški farmacevt, tako kot zdravnik, del zdravstvenega sistema, ki ima opravka s pacienti in ne tisti del zdravstvenega sistema, ki se ukvarja le s številkami in grafikoni.

In koliko je ovrednoten celoten nabor zgoraj omenjenih storitev? Neverjetnih 1,40 EUR! Cent gor, cent dol – odvisno od trenutno veljavne vrednosti točke. Torej ali vam bo lekarniški farmacevt izdal zdravilo katerega nabavna cena je 1 EUR ali 10.000 EUR, bo lekarni prinesel vedno pičlih 1,40 EUR. Samo za primerjavo, dobi nemški kolega, ki opravi enako storitev v Nemčiji, za to plačano 8,30 EUR! Kako si lahko torej lekarniški farmacevt zasluži svojo (“bruto bruto”) plačo? Tako, da v povprečju mesečno opravi vse zgoraj opisane storitve 1.500 krat, oziroma tolikokrat mora v povprečju izdati zdravila na recept. Zato je jasno, zakaj so slovenski farmacevti v samem vrhu evropskih statistik obremenjenosti oziroma števila izdaj na enega farmacevta. Tudi pri plačah so na koncu statistike, vendar v drugi smeri. Ko smo že ravno pri plačah je morda vredno omeniti zanimivost, da spada slovenski magister farmacije v enak plačni razred kot diplomirana medicinska sestra in ne zdravnik, kot bi to bilo morda logično glede na stopnjo izobrazbe.

Torej kako naj preživijo vse tiste lekarne, ki preskrbujejo paciente na nefavoriziranih lokacijah in odročnih področjih Slovenije, kjer s svojim delovanjem omogočajo normalno preskrbo z zdravili na recept tudi tistih pacientov, ki ne živijo v bližini zdravstvenega doma ali centra mesta? Tako, da same zagotavljajo zadostno število magistrov farmacije v lekarni preko prodaje kozmetike, prehranskih dopolnil in drugih lekarniških artiklov. Toliko o sistemu financiranja lekarniške dejavnosti, “bajnih” plačah farmacevtov in lekarniških maržah!

Kdo je dejansko kriv za napačne cene zdravil in motnje v preskrbi z zdravili, ki so bodo zgodile 27.6. 2016? ZZZS!

Iz zgoraj napisanega je jasno, da lekarne sigurno ne, saj pri izdaji zdravil na recept vedno upoštevajo nabavne cene po katerih so zdravila nabavili in dogovorjeno višino obračunanih lekarniških storitev. Torej, tistih bogatih 1,40 EUR. Preostane torej samo dvoje: napačna nabavna cena zdravil (ki jo za lekarno določata proizvajalec zdravil in posredno veletrgovina z zdravili) ali napačna referenčna cena, ki se uporablja za kontrolo (vloga ZZZS oz. skrbnika CBZ – Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke: JAZMP). Osebno ne želim biti hudičev odvetnik ne za JAZMP, ne za proizvajalce ali veletrgovce z zdravili. Še najmanj pa za ZZZS, katerega varčevalne politike temeljijo le na kratenju pravic pacientov do ustrezne in strokovne zdravstvene preskrbe. Samo kot primer merodajnosti podatkov s CBZ, ki jih v ponedeljek želi ZZZS uporabiti kot referenčne – v CBZ je bila 18. 03. 2015 objavljena cena zdravila z ramiprilom slovenskega proizvajalca v jakosti 1,25 mg 1,77 EUR, kljub temu, da je bila cena omenjenega zdravila na trgu že štiri mesece 1,30 EUR. Po tej analogiji bi lahko slovenske lekarne s ponedeljkom pričakovale refundacijo za vsa tista zdravila, ki so jih zaračunavale v breme zavarovalnic po nabavni ceni, ki je bila nižja od tiste v CBZ? Mislim, da tega ne bomo nikoli doživeli. Niti v kateri od izjav za javnost s strani ZZZS.

Torej namesto, da bi ZZZS najprej počistil pred svojimi vrati ali pri proizvajalcih oziroma veletrgovcih z zdravili, brezskrbno implementira svoje pisarniške politike v prakso tudi, če le-te vodijo v motnje preskrbe pacientov z zdravili. Ta način pa je vsem izvajalcem zdravstvenih storitev dobro poznan, saj je postal že stalnica pri ZZZS-ju. Enako kot njihov izgovor, da so za vse to krivi izvajalci zdravstvenih storitev, ki pa dejansko s tem nimajo niti najmanjše zveze. V tokratni različici ponovno slovenske lekarne.

Da ne bo dileme – lekarniški strokovnjaki podpiramo, da izdaja zdravil poteka transparentno, predvsem pa nemoteno! Način, kako se tega loteva ZZZS pa jasno kaže na golo dejstvo, da ZZZS vedno manj zanima, kaj se na področju zdravstva dogaja. Predvsem v odnosu do slovenskega pacienta in davkoplačevalca. Lep primer tega je bila ZZZS-jeva relativno recentna uvedba terapevtskih skupin zdravil, ki je glavnino prihrankov prilila v žepe zasebnih zdravstvenih zavarovalnic in ne v zdravstveno blagajno, ki bi jo moral ta sistem reševati! Zaradi le-te pa morajo pacienti iz dneva v dan za vse več zdravil doplačevati, oziroma še komaj sledijo številnim zamenjavam njihove terapije.

Kot zdravstvenemu delavcu, ki bom moral v ponedeljek 27. 6. v službo, mi na tem mestu ne preostane drugega kot retorično vprašanje: “Kdaj bomo v zdravstvu dosegli dno in končno nehali na račun pacientov in zdravstva financirati vse napačne in skorumpirane politične odločitve?”.

Lep Dan državnosti vsem!

dr. Miha Vivoda, mag.farm.

 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja